Drugi del prve zgodbe Rudarja začenjamo s človekom, ki je z zlatimi črkami zapisan v skoraj 70-letno zgodovino NK Rudarja, legendo našega kluba, žal mnogo prezgodaj pokojnim Matjažem Cviklom.
Matjaž je svoje prve nogometne korake napravil kot pionirček v NK Rudar Velenje, klubu za katerega je kot član prvič nastopil v sezoni 1983/84. Z izjemo služenja vojaškega roka je barve Rudarja branil do jeseni 1990, ko je prestopil v NK Branik Maribor. V vmesnem obdobju sta z ženo Jasmino postala ponosna starša sinu Luki. Že prihodnje leto se je vrnil v Velenje, kjer je za Rudar igral v prvih dveh sezonah Slovenske nogometne lige. Nove izzive je v sezoni 1993/94 našel v Turčiji, pri klubu ZeytinBurnu Spor, kjer je igral dve leti in v tem času postal pravi ljubljenec turškega občinstva. Sledil je povratek v matični klub, kjer je nastopil v evropskem pokalu Intertoto proti slovitima Tottenhamu, Kölnu in Luzernu. Na tekmi proti Švicarjem se je proslavil z zadetkom.
Njegovo nogometno kariero je načela zahrbtna bolezen, ki se je pojavila jeseni 1995. Leta 1996 se je ponovno odločil za odhod v Turčijo, kjer ni ostal dolgo, nato igral za Beltince in Maribor ter bogato kariero sklenil doma, pri velenjskem Rudarju.
Matjaž Cvikl je bil reprezentant Slovenije, poziv selektorja je prejel štirinajstkrat in vedno se je nanj ponosno odzval. Odigral je 6 uradnih tekem v dresu z državnim grbom, dve v Talinu proti Estoniji, eno v Bukarešti proti Romuniji, v Vidmu proti Italiji, v Ljubljani pa je igral na tekmah proti Ukrajini in Hrvaški.
Zahrbtna bolezen se je kruto poigrala z usodo legende našega kluba, v zadnjih dneh svojega življenja pa je imel Matjaž tri velike želje:
– da bi NK Rudar postal državni prvak Slovenije.
– da bi se NK Maribor uvrstil v ligo prvakov.
– da bi se nogometna reprezentanca Slovenije uvrstila na svetovno prvenstvo.
Dve želji sta se Matjažu izpolnili, obe žal po njegovi smrti.
(Povzeto po zbirki Nogometna zgodba)
Matjaž Cvikl je na tekmi z Domžalami izpred skoraj 25. let odigral vseh 90 minut, nosil pa je tudi kapetanski trak. Ob koncu se je s soigralci in velenjskim občinstvom zasluženo veselil visoke zmage Knapov z rezultatom 5:0! V tisti sezoni je bil tudi najboljši strelec Rudarja, mrežo nasprotnikov je zatresel kar 19-krat.
Ervin Polovšak: “Z Matjažem Cviklom sva dolga leta skupaj igrala nogomet, se potila, lovila, preganjala se za žogo po dolgem in počez, po celi Sloveniji. Bili smo tim, prava ekipa. Matjaž je bil eden naših najboljših nogometašev, smo pa pričakovali, da bo slej ko prej zapustil naše vrste in se odpravil v klub z višjimi ambicijami od naših. Sicer pa naju je z Matjažem vezalo to, da sva bila prva, ki sva imela otroke, oba sinova. V spominu mi je ostalo, da sva v času premora vsako leto odhajala na zaslužen dopust v Premanturo, kjer je imel prikolico. S seboj sva seveda peljaja, Matjaž svojega sina Luko, jaz pa svojega Nejca in to so bili nepozabni trenutki, ki mi bodo za večno ostali v spominu.”
Robi Doler: “Moja zgodba z Matjažem se je začela že zelo zgodaj, saj sva se spoprijateljila že v osnovni šoli, skupaj sva tudi začela igrati nogomet v našem Rudarju, kjer sva dosegla takšne in drugačne uspehe. Veže naju še dodatna zgodba saj je bil Matjaž kasneje tudi moja poročna priča. Matjaž Cvikl je bil slovenski fenomen, bil je igralec, ki je lahko sam odločil tekmo. Ko nikomur izmed nas ni šlo je Matjaž s potezo ali dvema zabil gol, da smo premagali nasprotno ekipo. Pogrešamo ga in ga tudi vedno bomo, saj je bil krasen prijatelj, soigralec in v splošnem človek, ki je pozitivno vplival na nas, tako na igrišču kot tudi izven njega.”
NK Rudar Velenje – NK Domžale 5:0 (3:0) – 19.4.1992, stadion Ob jezeru
Strelci: Karič 3, Goršek in Oblak
Postava: Magrič, S. Javornik, Muslimović, Doler, Polovšak, Pranjić, Omerović, Karić, Oblak, Cvikl in Goršek.
Igrali so še: Golać, Kostajnšek, Spasojević
