Pogovor z Markom Ćosićem
Marko Ćosić je okrepil obrambno linijo Knapov s prestopom iz norveškega Haugesunda. Kako se je znašel v Sloveniji pa si preberite spodaj.
Sicer si v klubu manj kot mesec dni pa vseeno, verjetno si si že ustvarili sliko o klubu?
Počutim se dobro, ekipa je super, fantje pa so me tudi lepo sprejeli. Nekaj je izkušenih igralcev, drugače pa gre za mlado ekipo in res sem vesel, da sem prišel v klub.
Si Rudar spremljali že prej ali bo to zate čisto nova izkušnja?
Da, NK Rudar Velenje sem poznal že od prej, predvsem zaradi trenerja Marijana Pušnika, ki je že pred tem vodil Hajduk, kjer sem tudi sam igral. Nekoliko sem sledil slovenski ligi, ker imam nekaj prijateljev iz drugih klubov. Tako sem izvedel nekoliko več o Rudarju.
V Velenje si prišel iz prve norveške lige, natančneje FK Haugesund. Kako je prišlo do prestopa?
V FK Haugesund so me kupili za 250.000€, ko pa sem prišel v klub sem si na žalost že po zgolj dveh mesecih igranja poškodoval križne ligamente. Poškodba se je zgodila na treningu v novembru 2017. Po rehabilitaciji je bil odnos kluba do mene popolnoma drugačen, kot da nisem nikoli igral za njih. Sicer ne vem zakaj je temu bilo tako, namreč vem da sem sam storil vse kakor je bilo potrebno. Menim, da niso bili najbolj pravični, sploh ker je šlo za poškodbo in bi mi lahko pomagali, da se vrnem v formo ter posledično na igrišče, a do tega ni prišlo. Tako sem kot prosti igralec prestopil v NK Rudar Velenje.
Kakšni so naši pogoji za trening v primerjavi s tistimi na Norveškem?
Ko se dotaknemo vremena in temperatur bi ljudje bili presenečeni. Še posebej zahodni del Norveške, kjer sem bil jaz, ni tako hladen, kakor v notranjosti in na severu. Razlika je samo v tem, da sta tam značilna zelo močan veter ter velike količine dežja, česar mi nismo navajeni. Kar se tiče pogojev, so podobni. Stadion je sprejel nekje med 6 – 7.000 gledalcev. Imeli pa smo dve igrišči s pravo travo in štiri z umetno. Drugače pa vse približno isto, ni nič posebnega, čeprav bi ljudje mislili, da je tam veliko “boljše”.
Na prijateljskih tekmah smo te lahko spremljali v obrambni liniji, kjer te je zaznamovala odločnost, saj si glasno usmerjali soigralce. Lahko razložiš zakaj je to pomembno in kaj s takšno komunikacijo dosežeš na igrišču?
Želim, da smo vsi boljši, da igramo na višjem nivoju. Ko sem bil star 6 let so mi trenerji vedno govorili, da morem spodbujat druge, se trudit in pomagat svojim soigralcem z govorjenjem. Jaz upam, da s tem pomagam soigralcem, mogoče komu ne, ampak to delam z dobrim namenom. Po navadi gre za usmerjanje in druge malenkosti. Igralcem na primer sporočim naj ne hodijo več nazaj, z namenom, da se ne izgubi formacija ter da smo vedno skupaj. Želja je, da ko napadamo, napadamo skupaj. Na drugi strani ko se branimo, tudi to počnemo skupaj. Enako velja za »pressing« in zaradi tega je pomembno, da se pogovarjamo.